Pravica do odstopa od pogodbe - obveznosti spletne trgovine

Storitev

Iz leta v leto se vse več poslov sklepa preko spleta. Žal pri pogodbah na daljavo potrošnik ne more preveriti lastnosti, vključno s kakovostjo blaga ali storitev. Pri pogodbah na daljavo je tveganje za potrošnika povezano predvsem s težko možnostjo preverjanja kredibilnosti izvajalca in značilnosti storitve. Zato je zakonodajalec dal potrošniku pravico do odstopa od pogodbe v 14 dneh od dneva dobave blaga oziroma sklenitve pogodbe (opravljanje storitev). Ta pravica potrošnika je povezana z določenimi obveznostmi na strani podjetnika.

Pravica do odstopa od pogodbe in vračila plačila

Pravica do odstopa od pogodbe kot najpomembnejša obveznost podjetnika predvideva, da potrošniku povrne plačano ceno. V skladu s čl. 32 sek. 1 Zakona o pravicah potrošnikov:

Podjetnik je dolžan nemudoma, najkasneje v 14 dneh od dneva prejema izjave potrošnika o odstopu od pogodbe, vrniti potrošniku vsa opravljena plačila, vključno s stroški dostave blaga.


Prodajalec naj to stori brez nepotrebnega odlašanja, vendar najkasneje v 14 dneh. Ta rok je najdaljši in ga podjetnik ne sme podaljšati. Druge pogodbene določbe, manj ugodne za potrošnika, bodo v tem primeru neveljavne, namesto njih pa bodo veljale določbe zakona. Znesek, ki ga je potrošnik plačal ob sklenitvi pogodbe, mora biti povrnjen v celoti, od tega ni mogoče odšteti, na primer stroške prenosa. Še več, ni dovoljeno zaračunavanje manipulativnih pristojbin, ki bi predstavljale nekakšno kazen za potrošnika zaradi neizpolnjevanja pogodbe. Vračilo kupnine je treba opraviti na enak način, kot ga je potrošnik uporabil prej, torej če je plačilo izvedel z bančnim nakazilom, naj podjetnik na ta način tudi vrne ustrezen znesek. Če se potrošnik ne strinja s povračilom plačane cene na drug način, mu to ne sme povzročiti dodatnih stroškov.

Stroški dostave v primeru odstopa od pogodbe

Potrošnikova pravica do odstopa od pogodbe tudi zahteva, da trgovec povrne stroške dostave izdelka. Vendar je ta obveznost omejena na najcenejše, običajne načine dostave, ki jih ponuja trgovec. Če je potrošnik izbral drug način dostave kot najcenejši, bo moral nositi finančne posledice razlike med dražjo obliko dostave, ki jo izbere, in najcenejšo, ki jo običajno uporablja podjetnik. Zato bi morala oseba, ki vodi spletno trgovino, da bi preprečila morebitne nesporazume, na svojo spletno stran namestiti podatke o najcenejšem, običajnem načinu dostave. Zdi se problematično, če določena trgovina ponuja možnost brezplačne dostave. Je to potem najcenejši, običajen način dostave stvari? Kaj pa, če potrošnik kljub dostopu do takšne možnosti izbere drugo metodo? Brezplačno dostavo je treba obravnavati kot najcenejši način dostave, ki ga ponuja podjetnik. Ker potrošnik odstopi od takšne možnosti, njegov izvajalec na ta račun ne more imeti dodatnih stroškov. Če torej potrošnik kljub razpoložljivi možnosti brezplačne dostave s priporočeno pošto izbere dražjo možnost, na primer kurir, prodajalec ni dolžan povrniti stroškov kurirja.

Vrnitev

Stroške vračila blaga nosi potrošnik. Po drugi strani pa lahko podjetnik zadrži povračilo cene, ki jo plača potrošnik, dokler artikla ne prejme nazaj ali dokler potrošnik ne predloži dokazila o vračilu (npr. potrdilo o poštnini), razen če se je sam zavezal, da bo artikel prevzel od potrošnika ( npr. s pošiljanjem kurirja). Spletna trgovina ne more postaviti vračila izdelka v odvisnost od njegovega vračila v originalni embalaži. Predpostavka je, da je embalaža le za zaščito artikla pred morebitnimi poškodbami in ni predmet transakcije. Upoštevati je treba tudi, da nekaterega blaga potrošnik po razpakiranju ne more vrniti.To je povezano s kategorijo izdelkov, ki naj ostanejo v škatli zaradi higienskih in zdravstvenih razlogov (npr. kontaktne leče). Podobno je z zaprtimi računalniškimi programi ali zvočnimi posnetki. Zakonodajalec predvideva, da je takšne izdelke po razpakiranju enostavno podvojiti.