Davek na DDV (9. del) - Pravica do odbitka dela IN

Davek Na Storitve

Vhodni DDV - povezan z nakupom blaga, materiala, storitev in drugimi prevzemi podjetja. Zaradi pravice do odbitka lahko podjetnik vsak mesec (ali četrtletje) zmanjša znesek pristojbin, ki jih je dolžan plačati davčnemu uradu. Vendar nas prav dejstvo, da gre za pravico in ne za obveznost davčnega zavezanca, spodbuja k seznanitvi s tovrstnim davkom – pri tem podjetnika nihče ne bo opomnil na rok veljavnosti ali možnost obdavčitve. odbitek iz neobičajnega dokumenta. Zato je vredno izvedeti več o tem vprašanju - in prihraniti.

Vhodni davek - kaj je to?

Vhodni DDV je – kot že omenjeno – znesek, ki se doda osnovni vrednosti kupljenega blaga, materiala, storitev ali drugih odhodkov. Izhaja predvsem iz računov za nabavo, prejetih od izvajalcev, čeprav obstajajo tudi dodatni dokumenti, na podlagi katerih se ta obveznost lahko odbije.

Pomembno je, da se znesek vstopnega davka poveča tudi za izstopni davek v zvezi z uvozom storitev ali blaga ter transakcijami znotraj Skupnosti. Praviloma se pri izvajanju takšnih transakcij davek lahko vpiše v register tako prodaj kot nakupov za DDV, zaradi česar bo transakcija DDV nevtralna.

V praksi se obračunavanje vstopnega davka sestoji iz dejstva, da lahko zavezanec zmanjša znesek izstopnega davka, ki ga je treba plačati uradu. To je priročna rešitev za preprečevanje nepotrebnih denarnih tokov. Pravica zavezanca je tudi pridobitev presežka vstopnega davka nad zapadlim davkom v obliki vpliva na račun.

Kdo lahko uveljavlja pravico do odbitka?

Prvi in ​​osnovni pogoj, ki omogoča odbitek DDV pri nakupih, je status aktivnega zavezanca za DDV. Možnost vračila zneska davka ni na voljo navadnim potrošnikom, torej fizičnim osebam, ki ne opravljajo dejavnosti, ali podjetnikom, ki so upravičeni do oprostitve.

Drugič, stroški, od katerih namerava podjetnik odbiti DDV, morajo biti neločljivo povezani z vodenjem podjetja. Ta pogoj izhaja iz čl. 86 sek. 1. Zakona o DDV - v skladu s to določbo ima zavezanec pravico, da znesek dolgovanega davka zmanjša za znesek vstopnega davka, kolikor se blago uporablja za opravljanje obdavčljive dejavnosti.

Tretjič, DDV se lahko odbije le v primerih, ki niso vključeni v čl. 88 Zakona o DDV. V skladu s to določbo DDV ni mogoče odbiti, kadar:

  • kupujejo nastanitvene in gostinske storitve, razen nakupa pripravljenih obrokov, namenjenih potnikom, s strani zavezancev, ki opravljajo storitve potniškega prometa,
  • račune ali popravne račune je izdal neobstoječi subjekt,
  • transakcija, dokumentirana z računom, ni obdavčena ali je oproščena davka,
  • na računu, popravnem računu ali carinskem dokumentu dejavnosti, ki niso bile dejansko opravljene, navajajo zneske, ki niso v skladu z realnostjo ali potrjujejo dejavnosti, ki niso v skladu s čl. 58 in 83 civilnega zakonika,
  • računov ali popravnih računov, ki jih je izdal kupec (v skladu s posebnimi določili o samofakturiranju), prodajalec ni sprejel,
  • izdani računi, v katerih je bil prikazan znesek davka v zvezi z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere znesek davka na računu ni prikazan,
  • v primeru nabave blaga znotraj Skupnosti izvajalec nima ali ni sporočil EU DDV številke.

Kdaj odbiti DDV?

Obračun DDV – torej izkazovanje na mesečni ali četrtletni izjavi – ni nedoločen. Splošno pravilo v tej zadevi je pravica zavezanca do odbitka DDV v davčnem obdobju, v katerem je zavezanec prejel račun, in naslednjih dveh.

Primer. Mesečni zavezanec prejme račun od stranke v mesecu maju. DDV se lahko poravna v maju, juniju ali juliju. Po drugi strani pa četrtletni zavezanec, ki prejme račun v maju (2. četrtletje), ga lahko še poravna v tretjem in četrtem četrtletju, torej v praksi – do konca davčnega leta.

Ko se navedeni roki iztečejo, zavezanec ne more obračunati DDV v tekočem obdobju. V njegove računovodske evidence naj se vpiše le neto znesek nakupa.

Poleg splošnega pravila se je treba spomniti tudi na dve izjemi v obdobju obračunavanja vstopnega DDV.Prvi se nanaša na račune za komunalne storitve - najemnino, vodo, elektriko, telefon, internet. DDV se lahko odbije od tovrstnih stroškov le v mesecu, v katerem se izteče rok plačila, ki je naveden na računu, oziroma v dveh naslednjih obračunskih obdobjih.

Druga izjema velja za račune, prejete od malega davčnega zavezanca, ki temelji na gotovini. V tem primeru bo zavezanec davek lahko poravnal le v obdobju, v katerem je bil dolgovani znesek plačan. Če podjetnik plača le del zneska, lahko podobno poravna sorazmerni del davka. To dejanje je povezano s tem, da mora mali davčni zavezanec plačati davek uradu le v obdobju, v katerem prejme plačilo.