Kršitev konkurenčnega prava - posledice

Service.

Pravil o varstvu konkurence ne izvajajo samo javni subjekti (kot je predsednik Urada za varstvo konkurence in potrošnikov). V skladu z Zakonom o odškodninskih zahtevkih za škodo, povzročeno zaradi kršitve konkurenčnega prava, lahko vsak oškodovanec načeloma uveljavlja odgovornost od podjetnika, ki krši protimonopolno zakonodajo.

Kršitev konkurenčnega prava – škodo mora plačati kriv podjetnik

Zakon o odškodninskih zahtevkih za škodo, povzročeno s kršitvijo konkurenčnega prava, je v poljski pravni sistem uvedel določbe Direktive 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih določbah, ki urejajo odškodninske zahtevke za kršitev konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije, zajeto z določbami nacionalne zakonodaje. Standarde, ki zagotavljajo varstvo konkurence že pred uveljavitvijo zakona, bi bilo mogoče uveljaviti, vendar predvsem na podlagi splošnih določb OZ (npr. določba 415. člena OZ). Določba čl. 3 Zakona o terjatvah
Kršitelj je dolžan povrniti škodo, ki jo je komu povzročil s kršitvijo konkurenčnega prava, razen če ni kriv. Zakonodajalec je uvedel odgovornost po odškodninskem sistemu, torej po načelu krivde. Če je podjetnik kršil pravila o varstvu konkurence, je dolžan povrniti škodo, povzročeno s to kršitvijo, razen če njegovo ravnanje ni bilo krivo.

Pod »kršitvijo konkurenčnega prava« je treba razumeti sklenitev sporazuma o omejevanju konkurence (npr. določanje cen blaga, omejevanje dostopa na trg podjetniku, ki v pogodbi ne sodeluje, delitev prodajnega ali nakupnega trga), kot tudi kot zloraba prevladujočega položaja. Velikost podjetja glede morebitne odgovornosti ni pomembna – odgovorni subjekt v smislu zakona je lahko kateri koli podjetnik, tudi samostojni podjetnik posameznik.

S tožbo na podlagi določbe čl. 3. Zakona o terjatvah se lahko prijavi vsak, ki je bil oškodovan zaradi ravnanja nepoštenega podjetnika; tako izvajalec kot dobavitelj in celo neposredni kupec. Če predsednik Urada za konkurenco in varstvo potrošnikov ali drug protimonopolni organ izda odločbo o ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava, bo sodišče, ki razsoja v zadevi, vezano nanjo, vendar izdaja odločbe ni potrebna za pridobitev ugodne sodbe prek sodni postopki. Ugotovitve pravnomočne odločbe predsednika Urada za konkurenco in varstvo potrošnikov o priznanju ravnanja, ki omejuje konkurenco, ali pravnomočne sodbe, izdane na podlagi pritožbe zoper tako odločbo, so zavezujoče za sodišče v postopku za odškodnino za škodo, povzročeno s kršitvijo konkurenčnega prava glede ugotovitve kršitve konkurenčnega prava. Odškodninski zahtevki za škodo, povzročeno s kršitvijo konkurenčnega prava, so denarni zahtevki in kot takšni zastarajo – zastaralni rok je 5 let in se šteje od trenutka, ko je kršitev prenehala. Zakon o terjatvah je uvedel drugačen od običajnega načina izračuna zastaranja. Zastaranje je pet let, vendar zastaranje ne začne teči v času trajanja kršitve. Začetek zastaranja bo šele dan, ko kršitev preneha.

Če predsednik UOKIK zoper podjetnika začne protimonopolni ali pojasnjevalni postopek, se zastaralni rok ustavi. Začetek postopka s strani Evropske komisije ali organa za varstvo konkurence druge države članice o podobnem vprašanju bo imel podoben učinek. Vsekakor pa mirovanje zastaralnega roka v zadevah preneha po enem letu od pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava ali od dneva, ko se postopek ustavi na drugačen način.

Začnite brezplačno 30-dnevno preizkusno obdobje brez obveznosti!

Krivi trgovec mora plačati škodo

Postopek v primeru kršitve protimonopolne zakonodaje teče pred okrožnim sodiščem, pristojnim po kraju sedeža podjetnika, razen če drugo sodišče že vodi postopek za odpravo škode, ki je nastala z isto kršitvijo. V takem primeru bo za obravnavanje celotne zadeve pristojno sodišče, pri katerem teče prvi postopek. Oseba, ki je oškodovana zaradi kršitve protimonopolne zakonodaje, ima pravico do odškodnine v višini tako utrpele finančne izgube kot morebitnega izgubljenega dobička, skupaj z zakonskimi obrestmi. Če sodišče določi odškodnino na podlagi cen od dneva, ki ni dan, ko je odškodnina določena, mu prisodilo zakonske obresti, obračunane za obdobje od dneva, ko so bile cene osnova za določitev odškodnine do datum, ko zapade odškodninski zahtevek.

Zakon pa uvaja bistveno omejitev višine odškodnine, ki se lahko dodeli – če je oškodovanec sklenil poravnavo z enim od storilcev iste kršitve, ki je solidarno odgovoren, lahko oškodovanec zahteva odškodnino. od drugih storilcev, zmanjšan za znesek, ki bi ustrezal znesku, ki bi ga bil kršitelj dolžan povrniti, poravnal.

Trgovec mora dokazati, da ni kršil predpisa

Splošni poslovnik v zadevah za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo protimonopolne zakonodaje, določa, da se postopek vodi na podlagi določb Zakonika o pravdnem postopku, vendar je Zakon o terjatvah uvedel izjemno pomembne dokazne ukrepe. V primeru odškodnine škode, ki je nastala zaradi kršitve protimonopolnega prava, je bilo dokazno breme preneseno na toženega podjetnika. Običajno je dokazno breme kršitve tožnik, torej oseba, ki tožencu očita določeno kršitev. V primeru protimonopolnih postopkov je bila ta obveznost prenesena na toženca, kot tudi obveznost dokazovanja škode. V skladu z določbo čl. 7 Zakona o odškodninskih zahtevkih se domneva, da kršitev konkurenčnega prava povzroči škodo. Zato mora toženi podjetnik dokazati, da očitanega dejanja ni storil in da nobeno dejanje, ki predstavlja kršitev konkurence, tožniku ni povzročilo škode. Določba čl. 17 sek. 1 Zakona o terjatvah
Sodišče lahko na pisno zahtevo tožeče stranke, ki je utemeljil svoj zahtevek in se zavezal, da bodo tako pridobljeni dokazi uporabljeni le za namene tekočega postopka, naloži toženi stranki, tretji osebi ali organu za varstvo konkurence, da razkrije dokazi, ki služijo za potrditev dejstva, ki je bistvena za poravnavo, ki jih imajo. Zahtevo za razkritje dokazov lahko vloži tudi tožena stranka, ki se je zavezala, da bodo tako pridobljeni dokazi uporabljeni le za namene postopka, ki je v teku.". Navedena določba je zelo pomembna za postopek pridobivanja dokazov, saj je bila osnovna težava v protimonopolnih postopkih praviloma v izredno omejenem dostopu do dokazov, ki jih je običajno imel toženi podjetnik. Trenutno bo že zgolj utemeljitev (in torej niti dokazovanje) zahtevka zadostovala, da bo sodišče toženi stranki ali drugi osebi naložilo obveznost dokazovanja. Podobno pravico ima tudi podjetnik – toženec lahko vloži tudi vlogo za razkritje dokazov.

Obstaja ena pomembna omejitev – tako pridobljeni dokazi se lahko uporabijo le v okviru tega odškodninskega postopka.